V NK Zarica Kranj se trudimo, da bi otrokom, ki prestopijo prag našega športnega parka, ponudili načrtno, strokovno vodeno delo in okolje, v katerem lahko zorijo in se gradijo. Kljub temu se dogajajo stvari, ki na mizo postavlja vprašanje,ki ga v gorenjskem nogometu že predolgo pometamo pod preprogo.
Delo z mladimi ima v našem klubu trdno strokovno hrbtenico, saj nogometno šolo vodi Robnik Dejan, vrhunski strokovnjak, mentor in sodelavec NZS, ki strokovno deluje na več ravneh hkrati, od medijev in nacionalne zveze do domačega kluba. Ponosni smo, da imamo v NK Zarica Kranj človeka, ki je s svojim znanjem, izkušnjami in predanostjo verjetno že zdavnaj prerasel okvire gorenjskega nogometa, in ki kljub temu vsak dan stoji ob naših igriščih in skrbi za razvoj otrok. Prav zato nas še toliko bolj čudi, ko se starši odločijo, da sistemu, ki ga vodi strokovnjak takšnega kova, ne dajo časa, ki ga otrok potrebuje.
Igralec ene od naših mlajših selekcij se je, po besedah staršev zaradi »prevelikega usmerjanja« s strani trenerja, odločil, da sredi sezone zamenja okolje. Ko smo v klubu izvedeli za pomislek, smo se sestali s starši (ne enkrat), saj je bil naš cilj en sam: da otrok ostane v klubu, v katerem je začel, in da skupaj najdemo pot, ki bo zanj prava. Predstavili smo delo s selekcijo, ki je perspektivna, pojasnili vlogo trenerja in njegovega pomočnika. Hitro je postalo jasno, da je bila odločitev v veliki meri sprejeta že pred sestanki, dejansko je bil pogovor bolj formalnost kot iskanje rešitve. Dan po tem sestanku smo izvedeli, da je igralec že treniral v NK Triglav.
Še pred sestanki, smo se sestali tudi z vodstvom tega kluba. Primeri kot je ta in kot so se zgodili nedolgo nazaj, smo predstavili odkrito, z vsemi okoliščinami, in povedali stališče, ki bi moralo biti v slovenskem nogometu samoumevno: prestop ni stvar trenutne volje, ampak se zgodi v prestopnem roku, ob izpolnjenih želenih pogojih kluba v katerega igralec prestopa, ob dogovoru med klubi in z mislijo na otroka, ne na trenutno morebitno užaljenost. Tovrstni prestopi so se vselej, brez izjeme, končali na žalost v škodo otrok.
Starši imajo pravico, da za svojega otroka želijo najboljše, in to razumemo. A ko se otrok ob prvi trenerjevi zahtevi umakne, ne dobi lekcije o vztrajnosti, ampak o tem, da se vsakemu naporu da izogniti s selitvijo. Trener, ki zahteva, ni otrokov sovražnik, ampak eden redkih, ki mu zares zaupa, da zmore več.
Razvoj mladega športnika ni ravna črta in na vsaki poti pridejo trenutki, ko je težko, ravno v teh trenutkih pa se gradi igralec. To je neobhodno, temu se ne more in tudi ne sme izogniti. Če starši te trenutke rešujejo z menjavo kluba in »nasvete« raje iščejo zunaj okolja, ki z otrokom dela vsak dan, je kolateralna škoda vedno ista: otrok. Izgovore s strani staršev, ki jih prevečkrat slišimo, da se otroci sami odločajo o nadaljnji športni poti in, da jih pri tem podpirajo ne razumemo.
Se to dogaja mar že pri 12.letih !?
Še bolj kot odločitev staršev nas skrbi odločitev kluba, ki velja (in prav je tako) za gorenjskega nosilca. To razumemo. Ne razumemo pa, da v svojo sredino sprejme vsakogar, ki se sam najavi, in to kar sredi sezone ter dan po tem, ko je bil seznanjen z vsemi okoliščinami. To ne deluje kot akademija, ampak vse prej kot to. Če je to pot v (na)Triglav, se sprašujemo, kdo bo po njej sploh še hodil.
V naši sredini imamo igralce, ki z delom, odnosom in rezultati kažejo, da bi lahko v prihodnje zastopali najvišjo raven gorenjskega nogometa. A ti fantje in njihovi starši gledajo, kaj se dogaja, in če vidijo, da so vrata »elitnega« kluba odprta vsakomur, ne glede na kakovost in čas, bodo svoje mesto iskali tam, kjer selekcija še nekaj pomeni, torej v klubih osrednje Slovenije, ki bodo za takšne igralce zagotovo zainteresirani. Gorenjski nogomet tako ne izgublja zaradi pomanjkanja talentov, ampak zato, ker jih ne zna zadržati.
To je dejstvo in v to moramo skupaj zagristi, če želimo vrniti gorenjski nogomet na najvišjo raven.
Ne gre zgolj za enega igralca ali za odnos med dvema kluboma, temveč predvsem za to, ali bomo na Gorenjskem zgradili sistem, v katerem se ve, kdo kje dela, po kakšnih pravilih in s kakšnim namenom, ali pa bomo še naprej delovali po opisanem in se čudili, zakaj najboljši odhajajo v Ljubljano. Mi bomo svoje delo opravljali naprej, z enako vnemo. Vodstvo NK Triglav pa vabimo, da skupaj z ostalimi gorenjskimi klubi postavimo jasna pravila prestopov mladih igralcev.
